Sedimente diatomejske zemlje najdemo po celem svetu, saj so nastajali milijone let na dnu nekdanjih jezer in oceanov. Na površino zemlje so bili potisnjeni zaradi kontinentalnih premikov, vulkanskega delovanja, ter sezmične aktivnosti, zaradi česar so nekdanji oceani ter reke tudi izginili. Za njimi pa so ostala bogata nahajališča diatomejske zemlje oz diatomita.
Prva večja izkopavanja diatomejske zemlje za industrijski namen, so potekala v Nemčiji. Zadnjih 75 let, pa 50% celotne porabe diatomita pokrivajo nahajališča v ZDA (Kalifornija, Nevada, Oregon, Washington), nato sledi Kitajska. Ostala nahajališča, kjer kopljejo diatomejsko zemljo so v Kanadi, Franciji, na Danskem, Islandiji, Češkem, Turčiji, Iranu, Alžiriji, Maroku, na Japonskem, Južni Koreji, Mehiki, Peruju, Arentini, Kostariki, Čilu, Braziliji, Kolumbiji, Novi Zelandiji in Avstraliji.
Diatomejska zemlja se po različnih delih sveta malenkostno razlikuje v obliki in strukturi. Do tega prihaja zaradi razlik v deležu mineralov ter glinenih delcev, ki obdajajo sedimente diatomejske zemlje. Znotraj posameznih nahajališč po plasteh prihaja do razlik v sami starosti sedimenta. Danes geografsko gledano v grobem obstaja pet poznanih tipov diatomejske zemlje: Tripolit (iz Tripolija, Libije), Bann (Lower Bann dolina, Irska), Moller (iz Danske), ter sladkovodni sedimenti in sedimenti slane vode. Med sladkovodnimi nahajališči po čistosti izstopajo nahajališča v Peruju.
Diatomejska zemlja iz sladkih nahajališč je edina primerna za uporabo v prehrani ljudi in živali, ter pri uporabi za zaščito doma.
