Veliko let pred ljudmi, so diatomejsko zemljo poznale živali, predvsem ptiči, ki so svoja peresa okopali v diatomejskem prahu in se tako čisto naravno znebili uši. Človek je prvič uporabljal Diatomejsko zemljo 4,000 let nazaj, ko so jo Egipčani in Kitajci dodajali žitom, oreščkom, semenom in stročnicam namenjenim shrambi. Tako so hrano zaščitili pred vlago, plesnijo in škodljivci. V antičnih časih so Grki diatomit (kamnino iz katere pridobivamo DZ) uporabljali kot abraziv (brusilo), ter v gradbeništvu, saj so iz njega delali lahke zidake in bloke. Z bloki diatomita (diagonalnih mer 30 m) so zgradili kupolo Hage Sofije v Istanbulu. Nato pa se je znanje o DZ izgubljalo in s porastom kemikalij pozabilo.
Do ponovnega odkritja DZ je prišlo popolnoma naključno. Leta 1836 je nemški kmet med kopanjem vodnjaka naletel na DZ, vendar je mislil, da je našel lapor. Ker so že v takratnih časih poznali lapor kot dober vir mineralnega gnojila za zemljo, je DZ (misleč, da gre za lapor) dodajal na njive. Opazil je, da težav z insekti naenkrat nima več. Tako so v tem času DZ zemljo pridobivali iz nahajališč na severu Nemčije.
Leta 1866 je Alfred Nobel uporabil DZ, da je stabiliziral dinamit. Filtracijske sposobnosti DZ pa so prvič uporabili v Hamburgu, v času kolere, ko je inženir Wilhelm Berkefeld razvil filtre za vodo in tako naredil pomemben ukrep za preprečitev širjenja bolezni.
Na drugem koncu Sveta, v Arizoni so leta 1958 v delavnici, kjer so izdelovali nakit, pri delu z DZ opazili, da prah ubije mrčes, ki je pogosto zašla v njihov delovni prostor. Tako so začeli s testiranji in zbiranjem dokazov o učinkovanju DZ.
Mnogo testiranj in let kasneje, je danes diatomejska zemlja prisotna na veliko področjih. V EU je DZ prehranskega razreda (njena glavna komponenta – kremen, silicijev dioksid) registrirana kot prehranski dodatek.
Viri: Rose R.N., Tui (2010): Going Green Using Diatomaceous Eart How-To tips. Outskirts Press Inc., Denver, Colorado, https://www.diatomaceousearth.com/learning-center/
